Boštjan je vedno hodil v isto knjižnico. Ne zato, ker bi bil strasten bralec, ampak zaradi Katje. Rdečelaske s prelepimi očmi, ki je vsak dan potrpežljivo stala za pultom, urejena do popolnosti.
Oprijet puli je objemal njene napete prsi, krilo pa se je ovilo okoli njenih bokov in zadnjice. Dolge noge so bile vedno v rahlo visokih petah, ki so naredile njeno hojo še bolj zapeljivo. A kar je Boštjana najbolj vznemirjalo na njej, so bila njena očala. Rahlo spuščena na nosu, ko je pogledala proti njemu. Nedolžen izraz, a v njenih očeh je gorelo nekaj pohotnega.
Vsak dan je prišel do pulta s kakšno novo zahtevo.
“Iščem nekaj drznega, nekaj, kar v meni prebudi posebne občutke,” je rekel zadnjič, ko se je nagnil čez pult.