Moj oče mi je nekoč rekel:

“Sin moj, ko pride vrsta nate, umri pogumno!”

Jaz bi dodal le še: “In s stilom.”

Bil je zadnji dan moje ječe. Sramotno čakanje na obglavljenje. In zakaj? Zaradi nepomembnega spora in dvoboja v katerem sem s svojim zmajskim mečem odrobil glavo napihnjencu, ki si me je drznil izzvati. Kako naj bi vedel, da je kraljev nečak?

Bil je lep boj. Krota povzpetniška je imel lep slog. Dobro je vihtel meč a jaz sem bil boljši. Boljši in hitrejši. Preden je njegova plemenita glava padla na tla so me že vlekli proti temnici. Še zadnja misel na dvoboj … hja, dober sem bil ni kaj, hehe.

Ključi so zaškrtali v ključavnici in težka, železna vrata so se škripaje odprla do polovice. Debel, masten stražar mi je pomignil naj grem za njim. Spraševal sem se ali je lepo vreme in ali bo veliko ljudi na trgu. Ni me bilo strah. Kot je vedno govoril moj oče, enkrat na vsakega pride vrsta. No, in moja je bila tisti dan.

Vedel sem, da je pot iz temnic še dolga. Hodil sem počasi in se trudil misliti na vse lepe reči, ki sem jih doživel. Od vseh mi je pred oči največkrat prišla Ariana. Moja bojevniška lepotica na kateri je bojna oprema izgledala fantastično. Huh in kako je vihtela svoj ogromen meč!

Ko sem jo prvikrat srečal sem bil mnenja, da ga niti dvigniti ne more. In potem me je z njim položila, ter prisilila, da sem ji poljubil stopala. Tista lepa, zapeljiva stopala. Zvečer meča ni več potrebovala. Z veseljem sem se ji pridružil v krpah ob ognju sredi ničesar. Njeno božansko telo je bilo kot ustvarjeno za moškega in zdelo se je že kar malce bogokletno, da je vihtela meč za denar. Nasmehnil sem se ob tej misli in pljunil proti debelemu stražarju, ki je vlekel verigo pripeto na moje okove.

“Glavo ti bom odtrgal, debeluh smrdljivi!” sem zarobantil.

Debela opica se je le zarežala in pokazala svoje gnile zobe. “Nekdo jo bo prej tebi,” je navrgel.

Znova sem pomislil na lepo bojevnico. Čutil sem njeno vroče telo, njene roke kako raziskujejo mojega viteza in ga silijo v trdoto. Vajen ženskih rok in dotikov sem bil kljub temu kmalu izzvan, da pokažem koliko me je skupaj. Njena igra me je spravljala ob pamet. Počela je z njim kar še nobena prej ni. Z usti ga je znala tako obdelati, da sem videl zvezde pa čeravno je bilo nebo prekrito z oblaki. Polnil sem ji usta s svojim semenom in glasno zajemal svež gozdni zrak.

Potem se je povzpela name, me nesramno poljubila in ujela korenjaka med svoja vroča stegna. Mišica pri mišici vam povem. Ženska kakršne ni nikjer na tem svetu.

In zdaj sem hodil po umazanem hodniku za tistim debelajsom in tuhtal kako bi vseeno obdržal glavo na ramenih. Zavedal sem se, da pravih možnosti nimam. Za menoj sta hodila še dva, do zob oborožena smrduha in se hihitala ob pogovoru o mojem vratu, ki bo kmalu srečal sekiro mojega rablja.

Ko me je tiste noči moja bojevnica obdelala do nezavesti, sem se prebudil v rano jutro z rezilom na vratu. Pomislil sem, da sem lepo preživel svoj zadnji večer in se poslovil od življenja. Pa ni bilo potrebno. Bila je ona. Šaljiva kot vedno se je prebudila pred menoj in me z nožem na vratu čakala, da pridem k sebi.

“Zdaj boš pa še ti mene,” je rekla. “Sicer ti prerežem vrat.”

Ne bi ji bilo treba groziti a je tako izpadlo še precej bolj zanimivo. Vrgel sem jo s sebe, se otresel odeje in se razkoračil nad njo. Vedel sem, da rada gleda moje mišičasto telo. Kot bi vedela kaj mi hodi po glavi, se je obrnila na trebuh in mi pomigala z golo zadnjico pred očmi. Njeni boki so bili ustvarjeni za ples v kraljevih sobanah in ne za obešanje pretežkih mečev in sekir nanje.

Z rokama sem segel po njih, jo v enem zamahu potegnil nazaj in opazoval kako se junači moje najmočnejše orožje. Nasadil sem jo v eni potezi, da je njen krik razparal jutranjo tišino meglenega gozda. Ptice so potihnile in male živali v grmičih so obstale. Potem sem si jo vzel. Zabijal sem se vanjo kot bi mi šlo za življenje. Mraz je še bolj utrdil moje telo, koža se mi je napela in hitreje sem se gibal, topleje mi je bilo. Ob pogledu na kričečo boginjo pod seboj pa kar vroče. S prsti sem razpiral njeni čvrsti ritnici, občudoval svoj trd ud kako izginja vanjo in se še enkrat dobro izpraznil vanjo.

Moje prelepe misli je prekinilo vreščanje enega od stražarjev in, ko sem z očmi znova zagledal resnični svet, je njegova topla kri brizgnila po mojem hrbtu, ko sem se obrnil, pa je mimo mojega obraza poletela glava drugega smrduha. Nekaj sijajnega je švignilo mimo mene, se odbilo od stene in v dveh zamahih razkosalo debeluha, ki je še vedno v roki stiskal verigo mojih okov. Slike so se v mojih očeh sestavljale prepočasi.

“Kaj je lepotec? Boš zgrabil priložnost ali samo sanjaril?!” me je prebudil znan glas.

Ariana, moja bojevnica, prekrita s krvjo mrtvih stražarjev je stala pred menoj in z ročajem meča tiščala navzdol mojo nabreklino.

“So te vzburili stražarji ali pa le misel na lastno smrt,” se je zarežala.

Imel sem trdega od misli nanjo, a tega ji nisem imel časa povedati. Osvobodila me je okov in stekla v drugo smer. Sledil sem ji in naposled ugotovil, da je v temnice prišla skozi majceno odprtino v steni, ki se je nadaljevala neznano kam. Lezel sem za njeno zadnjico in jo spraševal kako je vedela kje sem in podobne reči. Odgovorila mi je naj bom tiho dokler ne prideva ven.

Luč dneva sva ugledala nedaleč stran od mesta. Tam naju je čakala njena kobila Riah in naju ponesla globoko v gozd in naprej na varno. Ustavila sva se šele pri potoku daleč, daleč stran. Ona je stopila v vodo in spirala kri s sebe, jaz pa smrad preklete temnice in vonja po bližajoči se smrti.

Obrnila se je proti meni, odvrgla zaščito z rok in se prižela k meni. Stala sva gola, se dotikala in se gledala kot bi ne izplavala pravkar iz objema smrti in trupel. Poljubila me je, moje roke so preplavile njeno telo in jo dvignile v naročje. Sedla je na pripravljenega junaka, se spustila po njem vse do korena in se mi zagledala v oči.

“Dolžan si mi uslugo,” je mirno rekla.

“Vem. In to veliko,” sem odvrnil in posesal njene sočne, ljubke ustnice.