Čez dan je bolnišnica dihala v enakomernem ritmu. Tihi pogovori na hodnikih, vozički, ki so rezali sive talne črte, klici telefonov in vrata, ki so mehko zadonela pri vsakem vstopu ali izhodu.
Zaječal je, a jo je dvignil, še preden bi mu ušlo. Sam sebi je ukazal, naj gre počasi, čeprav je telo vrelo. Obrnil jo je s hrbtom k steni in ji začel drseti s prsti po pasu. V nekaj potezah ji je slekel oprijete hlače. Tkanina je zdrsnila čez boke in napeto rit ter obtičala nad koleni. Z dlanmi ji je razprl stegna in jo potisnil k steni. Njeno telo je takoj odgovorilo, boki so se mu nastavili, ko je s prsti našel toplo, že mokro muco.









