Bil je poletni večer, eden tistih, ko se okna stanovanj v bloku odpirajo v upanju, da v stanovanje vdre hladen piš vetra.
Sandi je ravno stopil na balkon s kozarcem ruma v roki, ko je iz sosednjega stanovanja zaslišal poznan ženski smeh. Lana in Maša. Dve sosedi, prijateljici, nerazdružljivi. Mladi, navihani, a zelo različni. Lana zgovorna 20-letnica, blond z napeto ritko, ki je bila vedno pol koraka pred drugimi. Maša pa tiha, bolj skrivnostna 22-letnica, s temnimi lasmi in očmi, ki so znale predreti skozi vsako obrambo.
Včasih bi prisegel, da opazi kak predolg očesni stik, preintenziven pogled, pa si je vedno rekel, da najbrž pretirava. A nekaj mu ni dalo miru. Maša je enkrat povsem preveč očitno ujela njegov pogled in ga ni umaknila. Nasprotno. Zazrla se je vanj in samo rahlo privzdignila obrv, kot bi rekla: “Si dobro?”








